ZDA in Kitajska: Rivalstvo, ki oblikuje 21. stoletje

Rivalstvo med Združenimi državami Amerike in Kitajsko predstavlja osrednjo geopolitično in gospodarsko dinamiko 21. stoletja, ki presega zgolj primerjavo statističnih kazalnikov, kot sta bruto domači proizvod (BDP) ali kupna moč. Gre za globlji, večplasten boj za globalno prevlado, ki poteka na tehnološkem, ekonomskem, finančnem, vojaškem in ideološkem področju.

V nominalnem BDP ZDA ostajajo vodilna sila, saj imajo večjo dodano vrednost, globalno prevladujočo valuto in finančni sistem, ki privablja kapital v času stabilnosti in kriz. Moč dolarja ter tehnološka dominanca v panogah, kot so umetna inteligenca, farmacija in napredne storitve, utrjujeta ameriški položaj v svetovni ekonomiji. Kitajska pa je po kupni moči (PKM - pariteta kupne moči) že vrsto let največje gospodarstvo, kar pomeni večjo realno proizvodnjo in porabo znotraj svojih meja, predvsem zaradi nižjih cen, obsežne industrijske baze in velikega števila prebivalstva. Vendar PKM ne odraža globalne moči, temveč predvsem notranjo ekonomsko kapaciteto.

V zadnjih letih se razkorak med obema modeloma znova odpira v korist ZDA. Kitajsko gospodarstvo se sooča s strukturnimi izzivi, kot so demografski preobrat, prezadolžen nepremičninski sektor, nižja rast produktivnosti in večja vloga države v gospodarstvu. Ameriška rast je navidezno bolj uravnotežena, podprta z investicijami v infrastrukturo, tehnologijo in energetsko tranzicijo. Ali gre zgolj za kratkoročni trend upočasnjene konvergence Kitajske proti ZDA, bo pokazal čas. Spremenjeni, skorajda sovražni odnos ZDA do dolgoletnih mednarodnih partnerjev in tradicionalnih zaveznikov (npr. Evrope) morda ne bo povsem brez posledic.

Pomembna, a pogosto spregledana razlika je v institucionalni prilagodljivosti. Ameriški sistem je cikličen in pogosto politično nestabilen, vendar dolgoročno omogoča hitrejše prilagajanje. Kitajski model je bolj centraliziran in učinkovit v kriznih razmerah, a manj prožen pri strukturnih preobratih.

Ključno področje rivalstva je tehnološka suverenost. Nadzor nad ključnimi tehnologijami, kot so polprevodniki, umetna inteligenca, kvantno računalništvo, telekomunikacije in vesolje, pomeni nadzor nad prihodnjo produktivnostjo, vojaško močjo in političnim vplivom. ZDA si prizadevajo ohraniti prednost z izvoznimi omejitvami, zaščito intelektualne lastnine in sodelovanjem z zavezniki, medtem ko Kitajska gradi strategijo tehnološke samozadostnosti, subvencionira domačo industrijo in vzpostavlja lastne standarde.

Pomembna fronta je tudi globalna dobavna veriga. Svet se oddaljuje od globalizacije in prehaja v fazo fragmentacije, kjer države dajejo prednost varnosti pred učinkovitostjo. ZDA spodbujajo selitev proizvodnje na domača tla ter v politično zanesljive države in zmanjšujejo odvisnost od Kitajske, zlasti na področju strateških surovin in napredne industrije. Kitajska se odziva z diverzifikacijo trgovinskih partnerjev in razvojem alternativnih logističnih poti.

Finančni sistem je tiha, a pomembna dimenzija tekmovanja. Ameriški dolar ostaja temelj svetovnega monetarnega sistema in daje ZDA izjemno geopolitično moč, zlasti prek sankcij in dostopa do kapitalskih trgov. Pospešena rast cen plemenitih kovin (npr. zlato) odraža spreminjanje percepcije varnega pribežališča in bojazen pred pešanjem tradicionalnih valut, vključujoč ameriški dolar. Kitajska sočasno poskuša to prevlado dodatno omejevati z internacionalizacijo juana, razvojem digitalne valute in alternativnih plačilnih mehanizmov. Kitajski koraki so sicer majhni, a smer je jasna.

Geopolitično rivalstvo je najizrazitejše v azijsko-pacifiški regiji, kjer vprašanje Tajvana predstavlja potencialno eksplozivno točko. Obe strani se zavedata, da bi odprt vojaški spopad imel katastrofalne posledice, zato je poudarek na odvračanju in zavezništvih. Rivalstvo se odraža tudi v boju za vpliv v Afriki, Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu.

Sklenemo lahko, da v 21. stoletju gospodarska moč ni več zgolj vprašanje velikosti ekonomije, temveč kakovosti njene rasti, institucionalne stabilnosti in sposobnosti prilagajanja. Ključne bodo institucionalne, demografske in tehnološke odločitve. Ta tekma že oblikuje novo realnost svetovnega reda in vse bolj določa razvojne možnosti regij, držav, podjetij in posameznikov. Le upamo lahko, da se Evropa v časih hitrih sprememb ne izkaže zgolj kot pozorna opazovalka.