Zakaj tokrat ni samo še ena kriza

Globalno gospodarstvo je v petih letih preživelo pandemijo, vojno v Evropi in val protekcionizma. Nova eskalacija na Bližnjem vzhodu pa se razlikuje od prejšnjih šokov. Obsežnost tokratnega šoka presega šoke večine sodobnih kriz. Njegova posebnost je v hitrosti širjenja, vključevanju več držav in predvsem v izbiri ciljev (vertikalna eskalacija, horizontalna eskalacija, »oko za oko«). Takoj in neposredno je prizadel energetske in logistične tokove. In pri tem deluje z zamikom.

Doslej je bil gospodarski sistem presenetljivo odporen. Podjetja so preusmerjala dobavne verige, države so kombinirale fiskalne in monetarne ukrepe, trgi pa so hitro iskali nadomestne poti. A tokratno tveganje je drugačno. Ne meri se le v višji premiji za geopolitično negotovost, temveč tudi v možnosti, da se ciklična nihanja (rast/inflacija) prevesijo v bolj strukturno, celo sistemsko ranljivost. Največja nevarnost ni nujno »prvi udarec«, temveč »zamik«. Ko se zdi, da vse še deluje, nato pa nenadoma zmanjka fizičnih dobav. Trenutek, ko se šok začne materializirati v realni ekonomiji.

Aktualni konflikt ni klasičen regionalni dogodek. Širi se hitro, vključuje več akterjev in, kar je za gospodarstvo ključno, za tarče vse pogosteje izbira infrastrukturo: energijo, promet in tudi digitalne sisteme. Zato je danes pomembnejše vprašanje trajanja kot intenzivnosti konflikta.

Glavna točka tveganja ostaja Hormuška ožina, najpomembnejši energetski koridor na svetu. Skozi to ozko grlo poteka približno petina svetovne porabe nafte in pomemben delež plina. Motnje se zato razmeroma hitro in neposredno prelijejo v višje cene energentov, inflacijske pritiske in šibkejšo gospodarsko aktivnost. Alternativne poti obstajajo, vendar po obsegu ne morejo hitro in v celoti nadomestiti izpada.

Posebnost trenutne situacije je t. i. »zračni žep«, predvsem v preskrbi z energenti. Prve dni po motnji se lahko zdi, da sistem deluje. Tankerji, ki so že na poti, še prispejo na cilj. Nato pa nastopi faza, ko novih dobav ni več. Šok se šele takrat zares pokaže. Ta zamik je nevaren, ker vodi do napačnega občutka varnosti ter prepoznega odziva podjetij in politik.

Vpliv ni omejen zgolj na nafto. Zalivske države so pomembne tudi za dobavo plina, gnojil, aluminija, petrokemičnih produktov. Navsezadnje tudi helija, ki je pomemben v nekaterih visokotehnoloških proizvodnjah (pri proizvodnji čipov, grafičnih procesorjev, polprevodnikov). Zato se šok lahko širi iz energetike v industrijo in prehransko verigo. Najprej ga del podjetij še lahko absorbira, nato pa se prek dražjega transporta in surovin prelije v cene hrane in končnih ­izdelkov.

Vprašanje je, koliko lahko razmere ublažijo strateške in komercialne zaloge nafte, derivatov in plina. Zaloge lahko »kupijo čas«, ne morejo pa hitro in v ­celoti nadomestiti primanjkljaja in logističnih tokov. Tudi s hitro ­deeskalacijo se razmere ne morejo takoj normalizirati. Ponovna vzpostavitev zaupanja, logistike in pro­izvodnje bo trajala tedne do nekaj mesecev. Zato bi lahko energetske trge še nekaj časa zaznamovali večja negotovost in ­višja cenovna premija. Kratkotrajna eskalacija pomeni predvsem cenovni šok, dolgotrajnejša pa lahko vodi v fizične primanjkljaje in širše makroekonomske posledice. Na tej točki se makro slika ­premakne iz pozne faze dezinflacije v ponudbeni šok. ­Kombinacijo umirjanja gospodarske rasti in trdovratne inflacije zaradi energentov, ki lahko centralnim bankam zoži manevrski prostor.

Glavno sporočilo je preprosto. To ni »samo še ena kriza«, ki bi jo gospodarstva v nekaj dneh absorbirala. Gre za preizkus odpornosti globalnega ekonomskega sistema na točki, na kateri je najbolj občutljiv. Energetiki in logistiki. Tokrat ni pomembno vprašanje, ali bo šok vplival na gospodarstvo, temveč kako globoko in kako dolgo bo vplival. Medtem ko kaotičnost postaja nova normalnost, za udeležence na finančnih trgih še naprej velja, da tveganja razumejo, le vrednotijo jih različno.