V Evropi so se države hitro odzvala na naftni skok s klestenjem trošarin in raznih dajatev na naftne derivate s čimer so do neke mere ublažile porast inflacije. Zaradi porajanja ponovnih idej politike o potrebi rahljanja fiskalnih pravil, pa se je ta odzval Mednarodni denarni sklad in pozval države naj ne dodatno rahljajo fiskalna pravila za zajezitev inflacije, saj bo se s tem lahko podaljšalo trajanje inflacije, pritisk na obrestne mere in obremenitev fiskalnih zmogljivosti. Vprašanje seveda je koliko bo politika upoštevala ta opozorila.
Dolgoročne obrestne mere so v določenih razvitih državah že precej povišane, vendar se s tem očitno še noben zares ne beli glave. Namreč vlagatelji se od konca obdobja kvantitativnega popuščanja v povprečju izogibajo dolgoročnih obveznic kar posledično postopoma dviguje njihovo donosnost. Denimo 20-letna državna obveznica Združenega kraljestva se giba že na nivojih 5,5%, ki so ga nazadnje zabeležili na teh nivojih v 90-ih.
Podobno velja za 30-letno japonsko državno obveznico, katere 3,6% donosnost sega v podobni del zgodovine. Takšna donosnost sicer ne bi bila nič posebnega, če ne bi šlo za razvito državo z najvišjo zadolženostjo na svetu. Če bi po takšni obrestni meri morala Japonska odplačevati svoj celotni dolg, bi imela že zdavnaj težave. Vendar ker ima država večina obstoječega dolga še vedno nizko povprečno nizko obrestno mero, si to lahko še vedno privošči. Poleg tega pa je glavni vlagatelj japonskih obveznic sama japonska centralna banka, ki še vedno refinancira vsako zapadlo obveznico, ki jo ima v lasti.
Kako pa kaže v ZDA? 30-letna donosnost državne obveznice se že nekaj časa giba blizu vrednosti 5%. Zaradi njihove relativno visoke donosnosti le te ponovno postajajo relevantna alternativa drugim naložbenim razredom. Primerjava med donosnostjo dobička ameriških delnic in donosnostjo 10-letnih ali 30-letnih ameriških državnih obveznic kaže, da delnice trenutno vlagateljem ponujajo zelo omejeno premijo za prevzem delniškega tveganja. To pa povečuje relativno privlačnost ameriških državnih obveznic.
Seveda tudi državne obveznice niso brez tveganja, saj ostajajo izpostavljene obrestnemu tveganju, ki se lahko v trenutnih razmerah še okrepi. Ključno vprašanje »za milijon dolarjev« je za koliko. Zgodovinske primerjave z naftnimi šoki, kot sta bila primera iz let 1990 in 2008, ko je cena nafte zrasla za približno 100 odstotkov, kažejo, da se je donosnost 10-letnih ameriških državnih obveznic v povprečju povečala za približno 0,5 do 1 odstotno točko.
Pri interpretaciji teh podatkov je potrebna previdnost, saj je treba vsako obdobje ocenjevati glede na njegove specifične makroekonomske in tržne značilnosti. Primerjava z letom 2022 je v tem smislu manj primerna, ker takrat normalizirano obrestno okolje še ni bilo vzpostavljeno, začetne ravni donosnosti pa so bile izrazito nizke. Obenem pa ostaja dejstvo, da Hormuška ožina še nikoli ni bila tako dolgo ovirana za transport, kar za surovinske in energetske trge predstavlja pomemben vir negotovosti. Zato morajo pogajalci čim prej doseči dogovor, ki bo sprostil transport.
Na koncu ostaja odprto še ključno vprašanje: kako daleč so centralne banke sploh pripravljene iti z dvigi obrestnih mer zaradi dražjih energentov? Centralne banke na ponudbo nafte nimajo neposrednega vpliva, zato morajo biti pri odzivu še posebej previdne. Višja cena nafte namreč že sama po sebi deluje restriktivno na gospodarstvo. Zaradi tega bo denarna politika v prihodnjih mesecih hodila po zelo ozki in zahtevni poti.
Vas zanimajo priložnosti za investiranje?
Vas zanima, kje se skrivajo priložnosti za investiranje v času sprememb? Prijavite se na brezplačen pogovor z našimi finančnimi strokovnjaki.