Carinska vojna med ZDA in Kitajsko je spet osrednja tema

V petek 10.oktobra smo po daljšem mirnem obdobju zopet zaznali povišano volatilnost na svetovnih borznih trgih. Negotovost je sprožil ameriški predsednik Donald Trump, ki je preklical načrtovano srečanje s kitajskim predsednikom Xijem Jinpingom ter izjavil, da bo od 1. novembra uvedel dodatne 100-odstotne carine na kitajske izdelke ter izvozne omejitve za vso »kritično programsko opremo«. Povod naj bi bil v agresivni drži Kitajske oziroma nezmožnosti sporazuma glede kitajskega izvoza redkih zemelj. Novica o novih carinah in preiskavah je povzročila največji padec ameriških delnic v zadnjih šestih mesecih – amriški borzni indeks S&P 500 je upadel za 2,7 %, Nasdaq 100 pa za 3,5 %, medtem ko so proizvajalci čipov utrpeli najhujše izgube. Trump je že po dveh dneh prek družbenih omrežij umiril grožnje in zapisal: »Vse bo v redu.« Ameriški finančni minister Scott Bessent je v naslednjih dneh nakazal možnost, da bi ZDA podaljšale začasno zamrznitev carin na kitajsko blago za več kot tri mesece, če bi Kitajska opustila načrt uvedbe strogih izvoznih omejitev za redke zemlje. 

Trgi so to razumeli kot ponovitev aprilske strategije: grožnja – pogajanja – umik, ki je na wall streetu ironično dobila celo akronim TACO trade (Tump Always Ckickens Out). Finančni komentatorji in trgovci so to frazo začeli uporabljati že med prejšnjimi Trumpovimi mandatnimi obdobji (predvsem okoli 2018–2020) in jo ponovno obujajo zdaj, ko se vzorec ponavlja. Gre za tržni refleks, kjer trgi najprej panično reagirajo na Trumpove izjave, nato pa stavijo, da bo hitro ublažil retoriko, da se izogne resnim posledicam. Hitro se torej pojavijo nakupi, tako imenovani »buy the dip«. Bessent je sicer zavrnil trditve, da bi morebitni padec borznih trgov ZDA prisilil v popuščanje Pekingu, kot tudi da rast cene zlata pomeni izgubo zaupanja v dolar, borzni sentiment pa je pogosteje bolj poveden od političnih izjav. 

Septembrska rast kitajskega izvoza sicer kaže, da trgi zunaj ZDA uspešno nadomeščajo upad ameriškega povpraševanja, ki ga povzročajo visoke carine. To kaže na dve stvari: da Kitajska povečuje prodajo na drugih trgih, in del izvoza preusmerja prek tretjih držav, kjer so carine nižje. Ta širša odpornost izvoza bi lahko zagotovila Kitajski nekaj manevrskega prostora, če bi se trgovinska vojna znova zaostrila. Kljub temu pa bi naraščajoča negotovost glede carin lahko močno omajala zaupanje potrošnikov in podjetij, v času, ko je kitajsko gospodarstvo še vedno šibko. V ZDA po drugi strani obstaja grožnja omejitve dostopa do ključnih komponent ter dviga inflacije, zato verjamemo, da bo dogovor med državama najbolj verjetna rešitev.